Potovanja in izleti

Puglia in belo mesto Ostuni

Puglia in belo mesto Ostuni za poletni dopust?

Še maja se je zdelo, da zdravstvena situacija ni vzela le šale, ampak tudi potovanja. Torej, na mojo smolo, stvari za katere delam več kot za »minimalca«. Obstajala je samo Slovenija, ki je obetala nenormalno gnečo in ki zaradi bližine domači hiši ne predstavlja dovolj izziva in drugačnosti. Potem je začela obstajati Hrvaška. S čudovito obalo in ostalo ponudbo na obali, ki me ne pritegne oz. bolje rečeno, me odbije. Mogoče sem krivična in se je v zadnjih letih celo kaj spremenilo?!

Nekako sva se že odločila za dopustovanje v Sloveniji, a je vreme reklo zadnjo besedo. Še dobro. Če sedaj pomislim, da bi dala za brezvezno sobo v Sloveniji 100 € … Kakorkoli. Prioritete so različne in prav je tako.

Ker je bila vremenska napoved za Slovenijo v času mojega dopusta deževna. Sva pobegnila v najbližjo zeleno deželo kar se tiče zdravstvene situacije. V Italijo. V njeno peto, tam namreč še nisva bila. Puglia in belo mesto Ostuni. Dežela olivnega olja, sončnih poletij, belih vasi, dobre hrane in prijaznih ljudi. Greva. Skoraj. Prej se je bilo potrebno še malo sekirati, seveda.

Rečemo kakšno o predpotovalni tečnosti?

Moja brezvezna živčnost pred potovanji. Letos je to šlo po ustaljenem planu in tradiciji, še več, nadgradila sem vso stvar, a o tem kasneje. Prva stvar, ki me rahlo znervira, je pakiranje. Po drugi strani pa noro uživam, ko mi na pot uspe z minimalnimi kosi. Taka mala zmaga je to. Ker sva tokrat (spet) šla na pot z avtom, sem si lahko privoščila in s seboj vzela preveč parov čevljev in preveč »toplih oblačil«. Pri povratku bi skoraj zmanjkalo prostora za vse spominke. Druga skrb so ceste. Vsakič znova doživim pravo malo živčno vojno, kaj vse se nama lahko pripeti na cesti. A ni zanimivo, pa tako uživam v road tripih? Po slabih 200 km, kavi in svežem pecivu, se običajno sprostim, hehe. Tretja stvar, zaradi katere se lahko sekiram, je izbira nastanitve. Ne me vprašat zakaj, ker še sama ne vem, ok? Letos sem sekirancijo nadgradilo s točko 4. Skoraj ne pomnim potovanja, ki bi bil dopustniško obarvan. Vedno se je vse dogajalo z nekakšnim hitrim tempom. Videti in doživeti čim več.  Vsak dan napolnjen z novim mestom, z novimi ljudmi, novimi doživetji, novo pokrajino … A letos sva prvič naredila samo eno rezervacijo nastanitve. Beri: ves dopust bova na enem mestu. Prisežem, da se vsaj dva dni nisem mogla sprostiti, celo na jok mi je šlo, ker ni bilo kot sem vajena. Zdelo se mi je, da stvari nimam pod kontrolo. Dajmo se delati, da je ta odstavek humorni vložek, jaz pa se bom do naslednjega potovanja poboljšala. Res, kdo bi si mislil, jaz, ki tako rada hodim okoli …

 

PUGLIA

Zdaj pa zares. Okoli 12 ur proč sta oddaljena Puglia in belo mesto Ostuni. Nisva vedela kaj pričakovati- zastoje, dela na cesti, nevarne voznike …  Doma sva cestnine preverila na ViaMichelin, tako kot pri potovanju po Portugalski. Tomaž rad vozi in pri tem uživa. Jaz navigiram. Če bi bilo obratno, bi se slabo končalo. Pa ne zaradi moje vožnje, hahaha. Pričakovala sem zastoje že pred Benetkami in nato pred Bologno, a sem se zmotila. Edini zastoj, ki nama je vzel dobre pol ure, se je zgodil pri Pescari zaradi dela na cesti. Avtoceste so bile res nenaporne za vožnjo, prometa malo, asfalt lep. Pozno popoldne sva prispela v belo mesto Ostuni. 5 km pred mestom sva rezervirala hišico sredi ničesar. Mir in vetrič. Pa seveda komarji.

 

Vedela sva, da v Apuliji oz. Puglii ne moreva pričakovati pokrajine kot sva jo videla na zahodni strani škornja- Amalfi obali. Apulija je pretežno nižinska in ravninska. Z malimi hribčki, na katerih so običajno mala mesteca. Eno takih je tudi Ostuni. Do nedavnega še izjemno turistično oblegano »belo  mesto«. Mesto je dovolj blizu obale, rahlo dvignjeno, da večino časa pihlja rahel vetrič, ki hladi močno sonce. Ta lokacija se nama je zdela primerna tudi za obisk Matere in Alberobella.

Že doma sva rezervirala skuter, saj je to najbolj priročno prevozno sredstvo za odkrivanje okoliških vasi, mestec, plaž in Ostunija. V Italiji  lahko s slovenskim vozniškim dovoljenjem voziš močnejše dvokolesnike in sicer do 125 cc. Izkušnje z vožnjo so zaželene, saj so Italijani zelo suvereni vozniki, ki se ne obotavljajo. Dobila sem občutek, da je nekako nepisano pravilo, da vozniki avtomobilov dajejo prednost motoristom, saj jih pričakujejo tako z leve kot desne. S skuterjem sva se odpeljala tudi do obale, do bližnjih mest Cisternino in Ceglie Messapica.

puglia

 

OSTUNI

Ostuni je izjemno fotogenično mesto. Stari del je resnično bel, prepleten z malimi uličicami. Vsaka kliče po fotografiji in dobri italijanski kavi. Veter meša vonj sveže opranega in obešenega perila. Noro romantično. Sladko kisli občutek praznih ulic, ko se vsi ukvarjajo z zdravstveno situacijo. Nepošteno bi bilo neuživati v vsakem pogledu. Stari fiati in vespe, stisnjene ob ozke vhode, nad njimi pa sveže oprana žehta. Kaj si še lahko želiš. Bogatega in močnega okusa olivnega olja, dobre kave in gelata. Dobiš, na dosegu roke je. Trikolesne vespe, predelane v rikše (nekatere tudi na električni pogon), prevažajo turiste, vmes se najdejo domačini z resnično starimi primerki dvokolesnikov. Predmestje ni veliko in ga hitro osvojiš. Google maps pomaga najti pekarne in slaščičarne, a pozor, sredi dneva so skoraj vse zaprte. Tudi z ulice ni vedno vidno, da je pred vami pekarna. Baje se v običajnem poletju  število prebivalcev trikrat poveča. Gneča je menda nepopisna. Stari del je za vozila zaprt, a je tako majhen, da ga z lahkoto prehodite. Vse ulice – in to večkrat. Za okolico pride v poštev skuter. Razgledi so res osupljivi, od ulic do ljudi.

Puglia in belo mesto Ostuni

Ostuni

ostuni

 

OBALA

Obala je oddaljena slabih 8 km. To ni obala kot »nam je všeč«, zato preživljanje časa na obali ni bila prioriteta. Dovolj je bil izlet tja. Nekaj mondenih letovišč z urejenimi plažami, ostalo pa ostre skale ali mivka. Meni nič od tega ni primerno za kopanje. Se je pa čudovito naužiti morskega zraka in soli. Zaradi zdravstvene situacije so bile plaže v tem obdobju dokaj prazne, Tudi veliko lokalov je bilo zaprtih.

 

CEGLIE MESSAPICA in CISTERNINO

Ti zanimivi mesti sta od Ostunija oddaljeni približno 12 oz. 15 km. Super za popoldanski oz. večerni izlet. Sprehod po mestu, fotografiranje in na koncu večerja. Popolno. Vsako mesto je malo drugačno, a vsa so si na nek način podobna in vredna obiska.

 

MATERA

Matera je bila že nekaj let na mojem spisku želja. Zanimiva zgodovina in zgled sta osupljiva. Tega izleta sem se tudi najbolj veselila. Ker nisva vedela, kakšno gnečo lahko pričakujeva tam, sva iz Ostunija krenila že ob 6ih zjutraj. Dobrih 100 km nama je vzelo slabi dve uri vožnje, saj so ceste podeželske in z omejitvami na vsakem kilometru. Pokrajina je zanimiva, najprej ravninska, nato precej hribovita. Ob tej uri, pa tudi ko sva se popoldne vračala, gneče ni bilo. Zgodnji odhod je bila dobra odločitev, saj je z vsakim kilometrom v notranjosti celine postajalo bolj vroče. V Materi je ob 10ih dopoldne že tako noro pripekalo, da sva urno iskala senco in gelato. Parkirnih hiš je ob starem delu Matere veliko. Zna se tudi zgoditi, da bodo smešno poceni.

Matera me je v živo še bolj zadela in osupnila. Pozidana soteska, oz. bolje rečeno pozidane jamske odprtine v soteski so dih jemajoče in izjemno fotogenične. Ne morem si predstavljati, da so tu še v 50ih letih živeli ljudje, od sveta pozabljeni, brez elektrike, vodovoda, v slabih higienskih razmerah … To območje naj bi bilo poseljeno že 10.000 let p.n.š. in tu naj bi se nahajalo eno najstarejših naselbin na svetu.

V 80ih letih je bilo to naselje nevarno in neprimerno za bivanje. Leta 1993 se je vpisalo na Unescov seznam svetovne dediščine. Lani je bila celo evropska prestolnica kulture. Matera je sedaj lepo vzdrževana, ljudje ne bivajo več v jamah, so pa tam muzeji, trgovinice in restavracije. Vse je zelo pristno in diskretno. Turistov skoraj ni bilo in po ulicah sva se sprehajala sama. Če boste kdaj v tem delu Italije, definitivno ne izpustite ogleda Matere.

Mimogrede, tu so snemali tudi najnovejšega Bonda 007 – No time to die, premiero so zaradi “tiste stvari na c” prestavili, zato že nestrpno pričakujem ogled ulic skozi Bondove oči.

 

ALBEROBELLO

Z eno besedo: precenjeno. Drugi kraj (poleg Niagarskih slapov), ki je totalno brezvezen in turistično oblegan na tak način, da so uničili ves čar. Alberobello je vas samih Trullo hišic. Trulli so okrogle hišice, običajno bele, s stožičasto kamnito streho. In v Alberobellu jih je res na kupu za celo vas. Med hišicami so tlakovane uličice. Parkirala sva kak kilometer proč in se po žgočem soncu sprehodila do vasi, kjer sva poleg hišic našla še hordo turistov. Ok, razumem in to ni bila stvar, ki bi me v osnovi motila. Najbolj odbijajoče je bilo, da vas sploh ni bila pristna, ker so skoraj vsako hišico spremenili v trgovino s spominki oz. kičem. Seveda imajo vse te trgovinice svoje blago razstavljeno pred hišico. Meni se je zdelo kot da se sprehajam po kramarskem sejmu.

Precej lepše so te hišice v »naravnem« okolju. Na tem območju jih boste ob cesti videli ogromno. Lepo vzdrževanih, fotogeničnih. V večini ljudje v njih še živijo. Trullo hiše oz. najprej samo dnevna zavetja so gradili že v 15. stoletju. Hiše so zgrajene brez malte in so dejansko samo zložene skupaj. Iz kamenja. Razlog so davki. Za hišo so ljudje morali plačati davke in tako hišo so lahko lastniki podrli zelo hitro – še preden bi uradniki prišli pobrat davke, hehe.

 

HRANA

Hrana si zasluži poseben zapis, a prav veliko več od “božansko” ne morem napisati. V starem delu Ostunija je večja gneča pred pekarnami (čez dan), restavracijami in bari (zvečer) kot v nekaj sto metrov oddaljenih ulicah. A stari del ne nudi nič boljšega kot okoliški ponudniki. Prisežem. Povsod je bilo vse dobro. Prvi dan sva odkrila granito. Ne, to ni sladoled, tako kot gelato ni sladoled. Granita je zmrznjena mešanica vode, sladkornega sirupa in arom. Kot sneg z okusom. Noro sveže v poletni vročini. Seveda je bil na dnevnem jedilniku tudi gelato. Tu ni kaj, moraš poskusiti, da vidiš, kako je sladoled brezvezen. V slaščičarni običajno ne veš kaj bi vzel, ampak vrsta, ki se vije čez cesto na drugo stran pločnika (to niso bili turisti), te naganja, da izbereš. Vse bo dobro. Letos sem se zaljubila v pasticcioto in tette delle monache.  Pasticcioto je kot neka mala porcijska pita, zunaj hrustljavo krhko testo, v notranjosti pa mehka aromatična krema. Jaz izberem pistacijo. Tette delle monache je najbolj rahlo pecivo kar sem ga kdaj jedla. Balonček tankega nežnega biskvitnega testa, polnjen z različnimi kremami. Kot oblaček. Kar se tiče konkretnih obrokov, sva jedla pice (za tisto s pistacijino kremo, mortadelo in mocarelo je zmanjkalo prostora, za kar mi je neskončno žal), testenine, morsko hrano in panine. Privoščite si te stvari, res so dobre. Poskusite testenine orecchiete, ki so značilne prav za Puglio. Zavijte v bližnjo ribarnico in naj vam tam pripravijo kaj iz vitrine. Dnevno sva se vozila mimo ene ob krožišču, od koder je neznansko dišalo. Domačini parkirajo skoraj v krožišču, da na hitro skočijo v ribarnico. Po vonjavah, ki so naju dosegale ves teden, sva popustila tudi midva. Takisto sva parkirala ob krožišču in skočila na lignje. Gospod je iz vitrine vzel ogromne sveže lignje, jih narezal, vrgel v moko in naprej v olje. Tako mehkih in mesnatih lignjev še nikoli nisem jedla. Skoraj sredi ceste, kar na sedežu skuterja. Tu sva definitivno nekaj spoznala: Puglia in belo  mesto Ostuni je bila prava odločitev.

 

SPOMINKI

Vse, kar se tiče hrane. To je vedno moj nasvet, saj ne maram krame, na kateri se mi nabira prah.

Olivno olje je božansko, pokrajina je polna starih oljk. Zapeljite se do bližnje oljarne in tam po obveznem preizkušanju kupite različna olja. Tudi mandlji so značilni za Apulijo. Pa testenine, predvsem orecchiete. Lokalno vino.  Midva sva si nakupila še moko in pelate za pico.

Vsega nama je že zmanjkalo in jug Italije, Puglia in belo mesto Ostuni spet kličejo …

Kljub temu, da sva bila ves čas dopusta locirana na enem mestu, je bilo to pravo Italijansko doživetje. Italijansko poletje, polno dobrot, sonca in rahlega vetra. Vonj pice, oprane žehte, glas vesp in klepetavih starčkov na dopoldanski kavi.

La vita è bella.