PEHTRANOVI MUFFINI

Ker je danes materinski dan. Ker je na svetu nešteto mamic in ker je samo ena najboljša in tista prava. Je res ali ne? Zaradi mene se lahko vsakemu dnevu reče materinski dan. Prave mamice si to zaslužijo. One vse vedo, one bi vse dale in vse vzele. One vse razumejo in vse oprostijo. Vse si zapomnijo in vse pozabijo. Vse ob pravem času. Skoraj vedno.

A jim dovoljkrat pokažemo, da jih imamo radi, jim dovoljkrat povemo, da so najboljše? Ne. No jaz že ne. Pa ti tudi ne, ane. Pa naj bo ta zapis posvečen eni mamici še posebej. Moji mamici. Ker je najboljša na svetu. In jo imam najraje. Nismo vsi za vse, za ljubezen pa smo vsi. Čeprav ne znam pesnit in pisat čestitk, mamica že ve, kaj mislim. Upam.

Ne glede na mojo nerodnost z besedami in na redkobesedne srčke za 8. marec (včasih nismo praznovali materinskega dneva) in pest zvončkov, sem prepričana, da tudi ona niza večinoma najlepše spomine. Tudi jaz jih. Nešteto. Eni lepših in najbolj živih spominov so pohajanja po Ljubljani. Vedno popoldanska. Vedno sva parkirali pred Maximarketom. Pregledali vsa nadstropja sosednje blagovnice. Včasih sanjam tekoče stopnice. Potem sva se sprehodili do Name. Vmes ustavili pred cvetličarno, da so mati preverili svojo konkurenco. Nama je bila drugačna, imela je bolj strme tekoče stopnice, drugače je dišala. Tudi tu nisva kupili ničesar. Preko Čopove ali Nazorjeve sva srečo preizkusili še v Centromerkurju. Starinska veleblagovnica (se spomniš, tu so imeli največ gobelinov). Tekoče stopnice so bile ožje in posamezne stopnice višje kot v prejšnjih dveh veleblagovnicah. Ne, tudi tukaj nisva nič kupili. Če me spomin ne vara, nisva skoraj nikoli nič kupili, dobili pa sva ogromno. Lepih trenutkov in nepozabnih spominov. Pa poznavanje tekočih stopnic.

Zelo pogosto sva si privoščili krof v Zmajčkovem Butiku na Nazorejvi ali pa še raje tortico v hotelu Slon. Kos borovničeve je šel običajno z nama domov za atika. In če sva bili res lačni, sva šli v Parmo, v pasažo Maximarketa, na legendarno pico in borovničev sok. V vedno polni piceriji sva čakali na svoj sedež za šankom. Na pico s hrenovkami in na borovničev sok.

Pa je šlo še eno popoldne v album spominov. Draga mati, hvala.

Najbrž ni stvari s katero bi se dovolj zahvalila za te spomine, tudi teli pehtranovi muffini ne bodo dovolj, sploh ker nisi sladkosneda, hehe.

Sestavine za pehtranove muffine:

• 2 jajci
• 6 žlic olja
• 2 bio pomaranči
• 1 navaden jogurt/kisla smetana (180g lonček)
• ščep soli
• 80 g sladkorja
• 3 jedilne žlice suhega pehtrana
• 280 g moke
• 3 čajne žličke vinskega kamna (ali pecilnega praška)

V posodi rahlo razžvrkljamo jajci, dodamo jogurt, sok dveh pomaranč in olje. Premešamo in dodamo še sol in naribano lupinico pomaranč. V drugi posodi zmešamo sladkor, moko, vinski kamen in pehtran. Tej suhi mešanici dodamo tekočo. Premešamo, da dobimo enotno zmes. Dovolj je je za 12 velikih muffinov. Pečemo v predhodno ogreti pečici na 200 stopinj C. Približno 15 do 20 minut. Preverimo z zobotrebcem, da jih ne prepečemo. Pehtranovi muffini, ki prikličejo pomlad kateregakoli meseca.