ROAD TRIP PORTUGALSKA – Srce Portugalske

5. del

Še enega (oz. dva) asa sem nama pustila za konec. Po počitku na jugu, pivom ob petih (čaja je zmanjkalo), sva krenila proti severu. Pokrajina je tu tako spokojna. Občasno rahlo hribovita, z nizkim grmovjem in s posušeno travo. Večinoma pa, do kamor seže pogled, neskončna zlata polja. Vsake toliko se pojavi vas z značilnimi nizkimi belimi hišami, seveda vnovič z rumenimi ali modrimi obrobami. Na tlakovanih ulicah pa skoraj nikogar. Kot da je vas izumrla. Ena od njih je vas Entradas. Res bi bilo škoda, da bi se odpeljali mimo takšnih tipičnih naselji. Malo večji kraj je Beja. Vsi so vredni postanka na kavi, kjer se boste z domačini pogovarjali malo po njihovo in malo po naše. Nikakor pa ne v angleščini. In to ima svoj čar.

MONSARAZ

Tu sva prvotno nameravala prespati, a sva si premislila, saj v to vas na hribu avtomobili nimajo dostopa in si nisva ravno najbolje predstavljala, kako bi to izgledalo, Ko sva parkirala pred obzidjem in se peš sprehodila v notranjost, nama je bilo žal, da nisva vztrajala pri prvotnem načrtu. Monsaraz je bila ljubezen na prvi pogled. Očitno jo tudi turisti še niso odkrili. Snežno bele hiše, okoli hriba pa ravnina in proti španski meji celo nekaj močvirja. Nekaj tlakovanih ulic in gostiln, ki so ob popoldanskem soncu zaprte (v nekaterih vseeno postrežejo pijačo in prijazno poklepetajo) ter trgovinic s pristno domačo ponudbo. Grajski stolp na eni strani, na drugi širen razgled. Ob vinu ali pomarančnemu soku bi tu lahko preživela dneve. Suha vročina in rahel veter povedo, da se nahajaš  v predelu Portugalske, kjer so poletne temperature krepko nad 30 stopinj. Gre za eno najstarejših naselij na Portugalskem. Danes šteje manj kot 800 prebivalcev.

EVORA

Evora je veliko večje naselje, pravzaprav kar mesto. Obzidje prav tako obdaja stare značilne hiše in ulice. Tudi tu je tudi več možnosti nočitev. Simpatično mesto, ravno prav veliko, da v dveh dneh spoznaš vse ulice starega mestnega jedra. Zelo priporočam nočitev ob mestnem jedru, ker ima mesto tak pristen utrip. Domačini so pred turisti še vedno v prednosti in to ima svoj čar. Kaj početi? Se sprehajati, gledati stare cerkve, če ste za to, nakupovati v lokalnih trgovinicah ali pa samo sedeti na trgu ali ulici in opazovati dogajanje. V Evori najdete tudi kapelo, ki je zgrajena iz človeških kosti, če iščete bolj posebne znamenitosti. Midva sva se z uličnim dogajanjem popolnoma zadovoljila. Tu sem tudi jedla najboljši burger. Portugalci so res izvirni pri kuhi. Vedo, kaj početi s kakovostnimi sestavinami. Brez skrbi, tudi Sangrio delajo kot pravi profesionalci. Ta je na Portugalskem res bolj sveža in pitna kot v Španiji, ampak nič ne zaostaja za svojo sosedo.

Zdi se mi, da je notranjost Portugalske zapostavljena, ali pa je ravno to razlog, da je še vedno pristna. Ena sama spokojnost, mir in melanholija v srcu. Država treh F-jev: fuzbal, Fatima in fado. Država dobre hrane in dobrega vina. In država iskreno prijaznih ljudi. Če me danes vprašate, kam na Portugalsko bi se spet vrnila, bi bil moj odgovor, da v srce. V notranjost. Ravno toliko sva se spoznali, da vem kam naslednjič, da vem kateri skriti kotički me še čakajo. Skrivajo se na obali, med svetilniki, med vinogradi ob reki Duoro, med evkaliptusi, suho travo, ploščicami in belimi hišami. Se še vidiva, Portugalska!