Toskana

Toskana je bila v najinih mislih že od obiska Siene nekaj let nazaj. Letos se je zgodilo prvič, da sva se odločila za 2 ležerna in dopustniška poletna tedna. V mislih sva imela tudi hrvaško in črnogorsko obalo, a je želja po dobri hrani izbrala Italijo. Kot običajno sva lokacijo izbirala zadnje dneve pred odhodom. Če smo natančni, zadnjih par ur. Seveda je italijanska obala imela zasedene skoraj vse namestitve oz. je bila cena nesorazmerna s kakovostjo. Mislim, da so letos Italijani pridno dopustovali doma in tako rehabilitirali utrujeno gospodarstvo. Kot velikokrat do sedaj, sva pogledala za manj turističnimi destinacijami, zato sva izbrala Umbrijo. Seveda je bila na spisku tudi Toskana, če sva že bila na tistih koncih.

Letos nisem načrtovala prav nobene znamenitosti in turistične atrakcije. Nisva načrtovala niti daljših voženj in raziskovanj. Od mest so bile na sporedu samo Firence. Edini načrt je bil: lenarjenje in prehranjevanje.

Umbrija

Če se v Umbrijo odpravljate iz Slovenije, tja načeloma vodita »dve poti«. Izbereš seveda tisto, ki je ni. In to se je, če malo poetično pogledamo, res zgodilo. Pri Bologni lahko izbereš levo ali desno. Krenila sva levo, proti Jadranskemu morju. Ena od dveh poti, ki se je izkazala za tisto, ki je ni. Več kot 100 km dela na cesti z omejitvami, ki jih ne upošteva nihče. Le turisti, ki se bojimo radarskih škatel ob robu cestišča. Saj ne pelješ 40, kolikor je (docela nelogična) omejitev, ampak tam okrog 65-70. S tem živciraš nepotrpežljive domačine, ampak bolje to kot plačilni nalog v nabiralniku čez pol leta. Mislim, da bodo ta dela potekala še en lep čas, saj na celotni trasi ni bilo videti resnejših posegov. Le zaprte pasove in radarske škatle. Pa seveda nešteto tabel “Controllo di elettronico della velocita.”

Nenormalna gneča naju je čakala že pri Benetkah in kasneje še v Padovi in Bologni. Kot sem že omenila, naju je cesta vodila po levi strani škornja v samo srce Umbrije, mimo Perugie na grad Castello di Campello Alto. Cesta je bila tokrat res naporna in spraševala sva se ali sva se morda tako zelo spremenila, da cestne avanture niso več za naju. Da sva končala z road tripi. Pa naj vam kar zdaj zatrdim, da nisva. Res je bila kriva cesta, gneča, ponavljajoča se dela na cesti in izredna monotonost. Pa seveda  lakota, ki naju je zagrabila na hitri cesti od Bologne do Umbrije. Večidel ceste se vije visoko nad tlemi, saj prečkamo Apenine. Še dobro, da sem šele po vrnitvi domov prebrala, kako zelo potresno aktivno je to področje. Pod cesto ali visoko nad njo, na prvi pogled izumrle vasice, niso kaj dosti obetale. Od ene sva precej pričakovala, saj je oglaševala termalno kopališče. A žal sredi popoldneva ni bila odprta niti trgovina, kaj šele kaj drugega. Ostala sva lačna, tečna in naveličana ceste. Ampak z obljubo, da ob prvi priliki nakupiva zalogo prigrizkov, ki bo v avtu čakala na podobno nesrečne trenutke.

Umbrija ni Toskana. Namesto malih neskončnih hribčkov, ki jih poznamo iz Toskane, tu na vsaki strani ravnine uzremo večja hribovja. Ta so bolj zelena in do polovice hriba nasajena z oljkami, z manjšimi zaselki v bregove zazidanih hiš. Ozračje je kljub vročini nekako bolj sveže kot ga ponuja Toskana. Umbrija se deli na dve večji pokrajini: Perugia in Terni. Lahko bi rekli, da je Perugia edino večje mesto v Umbriji. Vse ostalo so manjša mesta ali bolje rečeno zaselki. Umbrija je edina italijanska dežela, ki nima dostopa do morja, a premore pa zato kar nekaj jezer. In komarjev. V oči so mi padli neskončni nasadi oljk in polja sončnic, na drugi strani pa tudi večje industrijske hale. Kar presenetilo me je, da industrija jemlje velik del pogače gospodarstva v tej regiji. Le 3 % prebivalstva se ukvarja s kmetijstvom. Na svoj račun boste prišli vsi, ki ste navdušeni nad samostani, cerkvami in zgodovino religije.

Midva sva si privoščila brezdelje. Soba naju je čakala pod grajskim obzidjem, v starem samostanu pod gradom Castello di Campello Alto z razgledom na celotno Umbrijsko dolino. Turistov ni bilo veliko in temu primerna je bila tudi ponudba. Ker tu ni mest, kjer bi mrgolelo ljudi, so med dopoldnevom in poznim popoldnevom skoraj vse trgovine in čisto vse gostilne zaprte. Kak vaški bar je seveda odprt. Drugih mondenih barov nisva našla. Pa je bilo tako najbolje. Najbolj pristno. V vsakem vaškem baru dobiš dobro kavo, dober aperol spritz in prigrizke. Dodana vrednost so domačini.

Človek bi se navadil na tak urnik. Zjutraj rogljiček in kava. Čez dan panin in prigrizki, kakšna oliva, kos sira. Zvečer poštena večerja in obvezno nekaj tartufov. Ja, Umbrija je poleg olivnega olja tudi dežela tartufov.

Počasi mi je postalo dolgčas. Umbrija je čudovita za počitek, saj je turisti še ne oblegajo. Prijetno ozračje, dobra hrana, pristni domačini in mir. Meni na dopustu ugaja vsaj malo vrveža. In odpravila sva se nazaj proti severu, v Toskano, kjer naju je čakala toskanska soba in bazen med oljkami.

Toskana

V Toskani nisva bila prvič. Pred leti sva bila tu na praznični december, ko so se meglice vile med toskanskimi griči, v vinogradih pa so bingljali le pozabljeni grozdi.

Tokratna Toskana je bila drugačna. Vsa zlata in obsijana s soncem. Točno tako kot v filmu »Pod toskanskim soncem«, ki sva si ga seveda vnovič ogledala par dni po prihodu domov.

Na poti iz Umbrije sva se ustavila v Arezzu. To manjše mesto z lepo ohranjenim srednjeveškim centrom je rojstno mesto igralca Roberta Benignija. Tu sva srečala že več turistov. Mesto je primerno za krajši sprehod, popolnoma nenaporno z vidika dostopa in gneče.

Soba naju je čakala na griču pri novejšem mestecu Montespertolli. Neskončni toskanski griči do  kamor seže oko in dobra strateška lokacija za ogled znamenitosti. Na sporedu sva od bolj znanih imela San Gimignano in Firence. V Sieni in Vinciju sva že bila in sva ju tokrat izpustila. Pisi in obali sva se na račun počivanja ob bazenu odpovedala.

V Sieni sva bila nekaj let nazaj. Tako mirna, pristna in domača se je takrat zdela, da bi bilo škoda da tam ne bi preživeli nekaj mirnih ur ob dobri hrani.

Vinci bo navdušil vse umetniške duše in občudovalce Leonarda da Vincija. V njegovem rojstnem mestu se nahaja muzej. Ogledate si lahko tudi njegovo rojstno hišo.

Tokrat sva se odločila za ponovni obisk San Giminjana. Trije razlogi, a zadostila sva samo enemu. Prvi razlog: preveriti, ali je »najboljši sladoled na svetu« res najboljši (za naju). Drugi razlog:  kos pizze v pekarni pred obzidjem San Giminjana. Tretji razlog: zimski San Giminjano je bil tako simpatičen, da sva ga želela videti še v poletni vročini. Pice nisva jedla, ker sva bila preveč sita, tudi mestece zaradi množice turistov ni bilo tako idilično. Sva si pa privoščila sladoled, a za naju »ta najboljši« ni bil zmagovalni tega dopusta.  Ta dan sva bolj uživala v panoramski vožnji, sendviču na poti, ki so nama ga naredili v res ljubki trgovinici/baru in popolnoma »nepoznanem« mestu Certaldo Alto. Zelo podoben San Giminjanu, le precej manjši in bolj pristen. Tak, za krajši sprehod, za čudovite fotografije, za aperitivo ali za ležerno branje knjige.

Na mestu je dodati še nekaj besed na temo cest. In tu dejansko mislim na ceste. Ne na promet. Ta je bil zelo umirjen ali pa ga sploh ni bilo. Ceste niso ravno višek popolnosti. Tudi jaz sem si naivno predstavljala, kako bova Toskano nekega dne obiskala s finim športnim kabrioletom, pristno in zajetno večerjo pa zaključila z opazovanjem zvezd ob gozdičku. Ne bo šlo! Že glavne ceste so polne vijugastih valov in vdolbin, pri stranskih cestah pa bi bil na mestu terenec. Večina cest je sicer asfaltiranih, a do najboljših vaških gostiln pogostjo pelje močno utrujena cesta, polna lukenj in marsikje brez asfalta. A vse to lačnih Italijanov ne ustavi. Rezervacija skoraj obvezna, in najino upanje ” ah, za dva, za dva se bo že nekaj našlo” se dvakrat ni obrestovalo.

Najina notranja prehranjevalna ura je bila še vedno nastavljena na zajtrk, prigrizke in panine tekom dneva in na pozno večerjo. Ta ritem se je postavil na glavo samo v Firencah.

Končno sem prišla na svoj račun, na nekaj mestnega vrveža. Slišala sva sicer, da je promet v Firencah katastrofalen, podoben tistem v Napoliju. Ampak se mi zdi, da tisti, ki to pravijo, še niso bili v Napoliju. Firence so popolnoma znosne za vožnjo. Promet je gost kot v vseh mestih. Italijani so samo bolj dinamični vozniki. Če pridete do Firenc z avtom, priporočava parkirno hišo pri železniški postaji (Santa Maria, v navigacijo vnesite ulico “Via Jacopo da Diacceto”, da se izognete prepovedanim conam). Garažnih hiš je sicer več, mislim pa, da je ta največja z dovozom, ki pelje v kletne prostore. V tej tudi ni potrebno pustiti ključev v avtu in avta tudi ne parkirajo z dvigalom.

Center Firenc je ravno prav velik za dnevni izlet, če nimate namena obiskovati muzejev in cerkva. Ponuja obilico raznolike hrane, turistične točke, skrite pristne kotičke, espresso za 1,30 € in espresso za 5 €. Za vse se nekaj najde. Zaradi vseh detajlov in velikosti me je fascinirala firenška stolnica Cattedrale di Santa Maria del Fiore, ki je zgrajena v gotskem slogu. Nisva imela želje po ogledu notranjosti, kar pa ne morem trditi za večino drugih turistov, saj se je vrsta za vstop vila okoli katedrale in ni ji bilo videti konca. Še ena od kljukic je bil Stari most- Ponte Vecchio. Na tem mestu naj bi stal že v rimskih časih. V srednjeveških časih je dobil izgled pozidanega mostu, kjer so trgovci imeli svoje trgovine in celo svoja stanovanja. Sedaj je most poln zlatarn in trgovin s spominki. Mislim, da ima več čara ob gledanju od daleč kot ob sprehodu čezenj. To je tudi edini most v Firencah, ki med 2. svetovno vojno ni bil porušen.

Čakalo naju je še nekaj lenobnih dni med oljkami in škržati in najboljši sladoled 15 minut od najinega dopustniškega bivališča.

Popolnoma netipičen dopust za naju. A prišla sva do pomembnega spoznanja. Na dopustu želiva več raziskovati, iti v neznano izven cone udobja, se kdaj izgubiti v mestnem vrvežu in odkrivati neodkrito naravo in pozabljene vasice.

Nama je Toskana všeč? Je. Bova še šla v Toskano? Seveda! Čaka naju še toskanska obala.